Tanja Rihtaršič je mamica štirih otrok.

Zadnja dva sta prezgodaj rojena dvojčka.


MOJA PORODNA ZGODBA

Moja tretja nosečnost je bila od samega začetka polna presenečenj. Že na prvem pregledu sem izvedela, da bomo dobili kar dva dojenčka. Priznam, da nisem nikoli niti pomislila, da bi bilo to sploh mogoče in sem bila zato kar precej v skrbeh. Ko so minile začetne slabosti in sem se začela počasi veseliti dvojčkov, pa so se začele prve težave, najprej manjše krvavitve, v 19.tednu pa šok: sredi noči sem se zbudila in ugotovila, da mi je verjetno začela odtekati plodovnica. Mož me je odpeljal v porodnišnico, kjer je ginekolog žal potrdil mojo domnevo. Takrat so se za nas začeli peklenski tedni. Zame, ker sem v popolni negotovosti in strahu lahko samo ležala in čakala, kaj bo, za moža in starejša otroka pa tudi. Z otrokoma smo se ves ta čas lahko le klicali po telefonu, na obisk pa nista smela, ker so se v tistem času ravno pojavljale ošpice. Tako sem v strogem mirovanju preživela v kranjski porodnišnici cel veseli december in ves čas odštevala dneve do takrat, ko bi moja otročka ob rojstvu sploh imela možnost preživetja. Bolj sem se bližala 24.tednu, bolj je vse kazalo na to, da nam verjetno ne bo uspelo. Ob hudih krvavitvah in krčih sem bila dvakrat že skoraj napotena na porod, pa se je k sreči vse še nekako ustavilo. Nekaj dni pred 24. tednom so me prepeljali v Ljubljano, kjer bi otročka vseeno imela več možnosti ob morebitnem rojstvu. In res, čez nekaj dni sta se 16 tednov prezgodaj rodila Tinkara in Matic, težka le 550 in 610g. Prvič sem ju videla naslednje jutro, ko sva z možem skupaj odšla na intenzivno nego, kjer sta vsak v svojem inkubatorčku ležala naša drobižka. Res sta bila drobna in težko je bilo verjeti, da tako majceno bitje sploh lahko živi. Prikloplena sta bila na cel kup cevkic in senzorjev in pogled nanju res ni bil prijeten. Oba sta bila intubirana, saj zaradi nezrelosti pljuč nista mogla sama dihati. Prvih besed zdravnikov in sester sploh nisem slišala, v glavi mi je kar šumelo. Bila pa sta živa in NAŠA. V naslednjih tednih sem se poznavala z diagnozami in stanji, o katerih se mi prej ni niti sanjalo. Že drugi dan sta oba dobila prve antibiotike, ker so jima odkrili bakterijsko okužbo krvi. Tinkari se je pozneje sepsa ponovila še trikrat. Oba sta imela težave s srčkom in tudi pogosto zelo hude desaturacije. Sestre so me mirile, da je to pri tako nezrelih povsem običajno, vseeno pa je težko biti miren ob neprestanem piskanju na monitorjih.

Sama sem se nekaj dni po porodu naselila v apartma za mamice z otroki na EINT. Tam sem spoznala tudi druge mamice s podobnimi zgodbami in skupaj smo se veselile drobnih napredkov naših malčkov. Po treh tednih pa sem začutila, da ne morem več biti cele dneve v porodnišnici in hkrati stran od starejših dveh otrok, zato sem odšla domov. Z možem sva se potem skoraj vsak dan vozila v Ljubljano k otročkoma. Celih 6 tednov je trajalo, da sta bila dovolj stabilna in sva ju lahko prvič dobila v naročje. Neverjeten občutek je držati kilogram in pol težkega dojenčka. Po približno 2 mesecih so se začeli malo boljši časi. Ko so ju dali iz inkubatorjev, sem se lahko začela vključevati v nego. Še vedno sta imela cevko za kisik in sondo za mleko, zato sem morala biti ob previjanju in pestovanju še posebej previdna. V 33.tednu smo počasi začeli tudi s hranjenjem po steklenički. Sesalni in požiralni refleks sta se šele razvijala, zato je sprva šlo grozno počasi in se mi je zdelo, da ju nikoli ne bom uspela nahraniti. Ves ta čas sem si pridno črpala mleko in bila sem vesela, da ga je bilo za oba dovolj. Dva tedna pred odhodom sem sem spet preselila nazaj v porodnišnico, kjer sem končno prevzela vso skrb zanju. Prišla sta k meni v sobo in šlo nam je super. Po 89 dneh smo tudi mi dočakali odhod domov. Oba sta zaradi slabo razvitih pluč potrebovala še zdravljenje s kisikom na domu, kar je predstavljalo še dodaten zalogaj. Vseeno smo bili presrečni in zdelo se nam je, da smo končno izplavali iz vsega hudega. Že čez en teden pa je Tinkara spet hudo zbolela. Začeli so se pojavljati hudi padci saturacije, močno povišan srčni utrip, zato sva jo hitro odpeljala na pediatrično kliniko. Tam niso točno vedeli, kaj se dogaja, namestili so jo na intenzivni oddelek in mi rekli, naj pridem jutri. Naslednji dan me je ob pogledu nanjo skoraj kap. Spet je bila v inkubatorju in priklopljena na cel kup cevk. Bila intubirana zaradi respiratorne odpovedi, ki je bila posledica sepse. Napovedi niso bile obetavne, bali smo se odpovedi organov. K sreči pa se je zdravljenje začelo še pravi čas, antibiotiki so začeli delovati in po 10 dneh je zdrava odšla domov.

Danes sta stara 7 mesecev, dodatka kisika ne potrebujeta več in lepo napredujeta. Če pogledam nazaj, še vedno ne vem, kako smo vse to sploh zmogli. 3 meseci vsakodnevne vožnje v Ljubljano, stalen občutek razdvojenosti med starejšima otrokoma in dvojčkoma ter karantena, ki je možu za več kot en mesec preprečila vse obiske, sta nam pošteno načela živčke. Z vsakim njunim nasmeškom pa so poplačani vsi tedni strahu in negotovosti. Tinkara in Matic sta naša mala čudeža in s svojo voljo do življenja sta lahko za zgled vsem.

Tanja

Ko berem tvojo porodno zgodbo, je polna stresnih situacij. Kaj si v času nosečnosti doživljala kot najtežjo stvar in kaj po porodu?

Najtežje je bilo prenašati negotovost in strah. Od dneva, ko mi je začela odtekati plodovnica, mi nihče od zdravnikov ni mogel dati nobenega zagotovila, kako bo. Nisem vedela, kdaj in kako bom rodila, bosta otroka sploh živa, bosta zdrava… Poleg tega pa sem bila ves ta čas ločena starejših dveh otrok, ki nista smela k meni. Pogrešala sta me in po prihodu domov sta neprestano iskala mojo pozornost. Včasih tudi na negativen način. Ko sta bila dvojčka še v porodnišnici, sem veliko razmišljala tudi o tem, kako bomo vse speljali doma. Kako vsem 4 otrokom dati, kar potrebujeo, ne da bi se kdo čutil preveč zapostavljenega in hkrati tudi Tinkari in Maticu zagotoviti vso potrebno nego.

Katera stvar ti je dala največ zagona/moči za nadaljevanje?

Mogoče sem bila malo naivna, ampak kljub hudim diagnozam sem stoodstno zaupala zdravnikom in sestram in sem verjela, da bo enkrat vse OK.

Kako so vse to doživljali tvoji najbližji, predvsem mož in otroka?

Mož je vse skupaj zelo pokončno prenašala. Ko so me decembra sprejeli v kranjsko porodnišnico, je čez noč moral prevzeti vso skrb za starejša otroka in celotno gospodinjstvo. Nisva vedela, koliko časa me ne bo in tudi zanj je bilo zelo težko. K sreči so mu pomagali tudi moji in njegovi družinski člani. Ob rojstvu dvojčkov smo bili vsi bolj mešanih občutkov, veselje je bilo precej pomešano s strahom in skrbmi. Najbolj iskreno vesela sta bila Maruša in Krištof, ki se seveda nista zavedala, kaj pomeni tako prezgodnje rojstvo. Še nekaj časa sta vsem razlagala, da je ona dobila sestrico, on pa bratca. To je bil naporen čas tudi za njiju. Mož ima v službi izmensko delo, onadva pa sta bila včasih vsako popoldne v varstvu drugje.

Bi lahko izpostavila dobro in slabo izkušnjo v času hospitalizacije?

Za večino zdravnikov in sester lahko rečem, da res delajo s srcem. Natančno in strokovno skrbijo za dojenčke, kar je v veliko olajšanje tudi nam mamicam. Vedno sem dobila odgovore na vsa vprašanja, pa naj so bila še tako “smešna”. Vseeno pa se je našel tudi kdo, ki je s kakšnim precej neprimernim komentarjem poskrbel tudi za malo slabe volje. S strani nekaterih zdravnikov bi pričakovala več empatije in človeškega odnosa. Pri 23 tednih sem bila zaradi hudih zapletov že napotena na porod in je bil edini zdravnikov komentar, da “takšno je pač življenje” in to se mi je zdelo pa res povsem neprimerno.

Precej naporna zame je bila tudi karantena zaradi Covid19, zmeda zaradi zaščitnih mask in omejevanje obiskov. Z možem sva na začetku v Ljubljano hodila skupaj, dokler mu niso nekega dne pred nosom zaprli vrat. K sreči takrat nista bila več v hudi življenjski nevarnosti, s takimi stvarmi se je res lažje soočati, če imaš nekoga ob sebi.

Kaj si pogrešala na področju informacij o rizični nosečnosti, prezgodnjem porodu in skrbi za nedonošenčka?

Že sama nosečnost z dvojčki je bolj rizična od enoplodne nosečnosti.  Ginekolog me je že na prvem pregledu opozoril na možnost prezgodnjega poroda, ampak sem nekako mislila, da se meni to ne more zgoditi. Ko sem pristala v porodnišnici, so me ves čas seznanjali, da mi do 24. tedna ne morejo nič pomagati in mi ne preostane nič drugega kot čakanje in mirovanje. Tik pred porodom me je ginekologinja seznanila z nekaterimi hudimi diagnozami, ki so pogoste pri tako prezgodnjih dojenčkih, kar se mi v tistem trenutku res ni zdelo ravno na mestu. S strani pediatrov sem dobila veliko informacij, predvsem pa brez olepšavanja, a hkrati dovolj mirno, da niso povzročali dodatne panike.

Kako bi ocenila ponudbo pripomočkov za nego in skrb za nedonošenčke v Sloveniji?

Jaz nimam slabih izkušenj. Z zdravstvenega področja je za nedonošenčke res dobro poskrbljeno. Ob prihodu domov so nas doma že čakale kisikove bombe in vsi pripomočki za uporabo. S samo organizacijo kisika mi praktično nismo imeli nobenega dela, vse smo urejali le preko telefonskega klica. Všeč mi je tudi interdisciplinarna obravnava nedonošenčkov. Vsi so vodeni v razvojni ambulanti in pogosto tudi na različnih oddelkih pediatrične klinike. Vse to je z namenom, da bi razvojno čimprej ujeli svoje vrstnike.

Kar se tiče ponudbe oblačil, se mi zdi, da se je v zadnjih letih stanje izboljšalo in kar nekaj trgovin ponuja tudi oblačila manjša od 50.  Dudic po prihodu domov nismo uporabljali, vem pa, da tako majhnih, kot so jih imeli v porodnišnici, nisem zasledila v nobeni fizični trgovini. Glede na to, da sem že imela 2 starejša otroka, sem nakupila stvari, ki so se mi zdele nujne in res nisem želela komplicirati.