Romana Božnar Brzin, dipl. babica

Zaposlena na EINT (enota intenzivne nege in terapije novorojencev) Porodnišnice Ljubljana


Kateri so vzroki za prezgodnji porod?

Sicer je to vprašanje bolj primerno za medicinsko stroko, vendar lahko odgovorim v grobem. Najpogosteje se prezgodnji porod zgodi zaradi večplodne nosečnosti, infekcij na strani ploda ali matere, drugih bolezni matere, okvar v delovanju posteljice, intrauterinega zastoja rasti… Naštela sem jih le nekaj, pogosto so med seboj povezani. Velikokrat pa razlog za prezgodnje končanje nosečnosti ostane prikrit.

Kakšna je vloga medicinske sestre oz. babice na oddelku EINT.

Sodelujemo v diagnostično terpaevtskem programu, katerega vodi otrokov pediater. Ves čas smo ob pacientih. Naša naloga je, da jih spremljamo in podpiramo pri vseh življenskih aktivnostih. V tesnem sodelovanju s pediatri in drugim osebjem na oddelku, nedonošenčkom pomagamo, da prebrodijio obdobje nezrelosti. To so otroci, ki potrebujejo 24 urni nadzor, hranjenje, nego, po potrebi tudi zdravljenje. Poleg tega smo babice oz. medicinske sestre na EINT vključene tudi v zdravstveno vzgojo staršev. To pomeni, da starše postopno uvajamo, da prevzamejo samostojno skrb za svoje otroke. Ker je situacija s prezgodaj rojenim otrokom za starše izrazito stresna in negotova izkušnja, potrebujejo več znanja, vzpodbude in pomoči.

Kdaj grejo nedonošenčki lahko iz inkubatorja?

Morajo biti termostabilni – da lahko vzdržujejo normalno telesno temperaturo, pomembna je tudi telesna teža in konstantno pridobivanje na teži. Gestacijska starost je okoli 32.-34. tedna, v povezavi s težo in termostabilnostjo. Ko zapustijo inkubator, gredo najprej v ogrevano vodno posteljico in šele nato v navadno posteljico. Nadzor telesne temperature pa je še vedno stalen, na 3-6 ur, pri zelo majhnih pa konstanten.

Kako je s hranjenjem nedonošenčkov?

Otročički, ki še ne zmorejo jesti po cuclju, dobijo hrano po gastrični sondici oz. paranteralno. Način in količino hranjenja predpiše pediater. Okoli 32. do 34. tedna, odvisno od posameznika, začnejo otroci kazati željo po sesanju, razvijajo sesalni refleks. To se kaže tako, da sesajo svoje prste, ko jim ponudiš dudo, jo veselo sprejmejo. To je za nas znak, da jih lahko postopno začnemo hraniti po cuclju. To nalogo prepustimo materi, ko presodimo, da je otrok pripravljen na to. Starši imajo do tega navadno nasprotujoče si občutke. Veselje, pomešano s strahom in neizmeren ponos na otroka, ki je napravil korak naprej.

Hkrati lahko mame, po dogovoru z osebjem, ki presodi, če je varno, med kengurujanjem občasno pristavijo otroka k prsim, da se ta navadi njihovega vonja in oblike. Po vsej verjetnosti še ne bo dovolj močan za sesanje mleka, bo pa na dojki vadil sesalni refleks in se kasneje lažje začel dojiti, saj bo dojke poznal. Sicer pa nedonošenčki vadijo sesalni refleks tudi z dudo, zato jo v tem primeru lahko imajo. Priporočljivo pa je, da je duda dovolj majhna in da je oblika podobna bradavici.

Kdaj otroci lahko zapustijo EINT?

O tem vedno odloča otrokov pediater, ki pozna otrokovo stanje od dneva sprejema dalje. Kriterijev je več, otrok mora biti zadosti star oz. zrel, brez akutnih težav ali hujših kroničnih težav, pridobivati mora na teži, mama mora biti sposobna prehranjevati otroka po cuclju in prepoznavati njegove čustvene in negovalne potrebe. Včasih naš oddelek zapustijo tudi otroci, ki še potrebujejo kisik. Navadno morajo pred odhodom vsaj dva dni jesti po cuclju. Najprej so odpuščeni na poporodni oddelek in od tam domov.

Kaj lahko naredijo starši med otrokovim bivanjem na EINT?

Najpomembnejša stvar, ki jo mati lahko naredi, je da si čustveno in fizično opomore ter da se po svojih močeh trudi zagotoviti zadostno količino svojega mleka za otrokovo prehrano. Nikakor to ne pomeni, da je mama, ki ima težave z laktacijo kaj slabša. Med obiski se starši čustveno navezujejo na otroka. V fazi, ko je otrok še v inkubatorju, moramo mame večkrat opomniti, da si zagotovijo primeren počitek in okrevanje. Tudi kengurujanje je stvar, ki blagodejno vpliva na otroka ter tudi na starša, saj je to na začetku najboljše nadomestilo za prezgodaj končano nosečnost. Pomembno je pogovarjanje z otrokom, da sliši materin glas, dotiki otroka. Mame lahko v dogovoru s sestro otroku brišejo usta, dajo otroku dudo, mu merijo temperaturo, ga pokrijejo in pomirijo, kadar je razburjen. Mamice morajo biti nežne predvsem do sebe in si pomagati, da čim prej opravijo z občutki krivde in žalosti zaradi nastale situacije, saj bo to lahko trajalo kar nekaj mesecev.

Kako prepoznavate občutke staršev nedonošenčkov in kako jim lahko pri tem pomagate?

Sama sem pred devetimi leti prezgodaj rodila hčerko. Ker sem po naravi bolj občutljiva oseba, sem imela veliko opraviti s svojimi negativnimi občutji situacije. Izpostavila bi neracionalen občutek krivde, strah za otroka, negotovost in žalovanje za nosečnostjo. Iz izkušnje vem, da ti pri tem ne more pomagati nihče, sam moraš preko svojih strahov in lastne osebne nezrelosti. Ni potrebno, da imaš takšno izkušnjo, da bi razumel starše nedonošenčkov. Že v osnovi so moji sodelavci in sodelavke bolj empatični, obstajajo tudi razna čtiva kjer se lahko vsaj teoretično izobraziš o tem kaj preživljajo naši starši. Zagotovo vem, da je potrebno biti nežen, dovoliti jim da pokažejo svoja čustva in znati poslušati. Včasih lahko koga potolažiš, včasih ne pomaga nobene beseda… Staršem nedonošenčkov pa bi spročila naslednje: Niste krivi, prepustite se in zaupajte, stvari se bodo uredile.

Kaj pa starši umrlih otrok?

Tudi ti potrebujejo še posebej veliko podpore, za začetek pa je najbolj pomembno, da se od otroka poslovijo, ga popestujejo in sprejmejo njegove spominske predmete. Mnogi starši so tako šokirani, da si želijo zbežati pred bolečino in situacijo. V tem primeru jih je potrebno opogumiti in jim predstaviti kako pomembno je slovo od otroka. Damo jim informacije glede pokopa otročička in jim držimo prostor, v katerem lahko izrazijo vsa svoja čustva. Na željo otroka tudi krstimo ali pokličemo duhovnika.