Dobili smo nedonošenčka


Pisalo se je leto 2015 in pričakovali smo drugega dojenčka. Ker je moja prva nosečnost potekala brez težav in ker je bil tudi porod hiter in brez posebnosti, smo bili brez skrbi.

Do pregleda v 27. tednu nosečnosti je bilo vse v redu in tudi pregled pri zdravnici ni pokazal težav. Tiste dni je moj otročiček sicer malo manj brcal, jaz pa sem bila rahlo otečena, kar se mi je sicer za vroč julij zdelo dokaj normalno.  Čez teden dni pa sem se začela počutiti slabo, otekla sem še bolj in zato sem si izmerila krvni tlak. Bil je visok, ampak odločila sem se, da ne bom naredila panike in bom lepo počivala. Ponoči pa sem se zbudila, ker zaradi tiščanja v prsih nisem več mogla ležati. Ponovno sem si pomerila krvni tlak in tokrat  je bil že zelo visok. Zaradi poklicne deformacije »nočem sitnarit« sem, namesto da bi šla takoj v porodnišnico, čakala do jutra, ko začne delati ambulanta, in sem poklicala tja, če se lahko pridem pokazat.

Ko sem prišla v porodnišnico, so mi nastavili CTG, pomerili krvni tlak in naredili ultrazvok. Vsi rezultati so bili slabi, zato so se odločili, da me pošljejo v Ljubljano kar z rešilcem. Ko me je prišla v sprejemno ambulanto iskat babica iz porodnega bloka, sem se prvič zavedela, da je to najbrž zadnji dan te moje nosečnosti.

Mož je prišel iz službe za mano. Najprej mu ni bilo jasno, zakaj so me dali kar v porodno sobo in vsem je zatrjeval, da žena danes še ne bo rodila, ker je še prezgodaj. Ko pa me je videl tam in ko so okoli mene začele hoditi babice, porodničarji, anesteziologi in pediatri, se je tudi on začel zavedati resnosti situacije.

Odločili so se za urgentni carski rez, na mojo srečo, zaradi visokega krvnega, tlaka v spinalni anesteziji. Ko mi je zdravnica čez zastor pokazala mojo malo deklico, me je, poleg neizmerne ljubezni in sreče, prvič prevzel strah. Čeprav sem po poklicu babica, s kar nekaj izkušnjami, si zaradi velikosti trebuha nisem predstavljala, da bo tako majhna.

Pediatrinja me je že vnaprej opozorila, da tako nedonošene otročke takoj dajo v plastično vrečko, da izgubijo čim manj energije, preden jih dokončno uredijo v inkubatorju. Tako so mi k obrazu prinesli malo štručko v vrečki, da sem jo lahko prvič pozdravila in jo poljubila. Potem so jo odnesli.

Ko so me uredili, me je pred vrati operacijske sobe čakal mož in me objel. Dobila sva nedonošenko.