Bi bilo vseeno tako težko?


Pred kratkim sem si vzela čas in prebrala nekaj blogov o nedonošenčkih in starševskih izkušenj z njimi. V meni so se prebudile slike in približek čustev, ki sem jih doživljala pri svojem prezgodnjem porodu in pri skrbi za svojo malo deklico. Neki očka, ki je oddelek EINT dal skozi dvakrat, se sprašuje, če bi bilo starševstvo brez te izkušnje podobno. Ali bi bilo tudi tako težko?

Sama sem prvič rodila zdravo deklico en teden po predvidenem roku, drugo pa v 28. tednu nosečnosti. Ko primerjam ti dve, čisto različni izkušnji, ugotavljam, da čeprav sta bili tako zelo drugačni, so bili skrb in težki trenutki prisotni pri obeh. Biti mama ali oče je težka stvar, kakorkoli obrnemo. Vedno prihajajo nove situacije in izzivi, s katerimi se moramo soočiti. In je težko. Pa če je to skrb zaradi nenadnih izpadov dihanja ali pa zaradi joka med dojenjem. Vedno si starš, vedno si odgovoren in vedno te je strah.

Me je pa izkušnja druge hčerke vseeno bolj prizemljila. Bolj sem se začela zavedati, da malenkosti lahko doživljaš na več načinov. Pri prvi sem iz malenkosti delala znanost in dramo, pri drugi pa sem se ob njih učila. Učila sem se, da imajo razlog in da se jih velikokrat lahko veseliš. Pri nedonošenčkih pa je malenkosti veliko. Predvsem malih korakov. Dva naprej in en nazaj. Veselje in skrb ter učenje potrpežljivosti.

Ob hitrem odraščanju svojih deklic se vedno bolj zavedam svoje odgovornosti. Toliko ju moram naučiti, toliko vrednot nacepiti, čim bolj ju zaščititi in hkrati pripraviti na samostojno in odgovorno življenje. Pri tem spoznavam tudi svoje napake in pomanjkljivosti, ki jih moram popravljati in posledično veliko delati na sebi. Otroci so naše ogledalo – to lahko vidimo, če le želimo videti. In s tem ko delam na sebi, spreminjam tudi otrokovo obnašanje in razmišljanje. Veliko pa nas naučijo tudi otroci sami. Mene prva hči uči potrpežljivosti in empatije, druga pa nežnosti in dobrovoljnosti. Pri tem pa opažam, da nikakor nista zahtevni. Tudi če mi kdaj ne uspe, mi dasta še eno možnost. In verjamem, da sta jih pripravljeni dati veliko. Ker imajo otroci starše brezpogojno radi.

Če potegnem črto pod temi ugotovitvami, lahko rečem, da starševstvo ni lahka reč, pri tem pa ni važno ali gre za donošenega ali nedonošenega otroka. Vsaka situacija ima svoje težje in lažje, lepe in manj lepe trenutke. Vendar vse prestanemo. Sami ali s pomočjo drugih. Pri vsem tem pa nas spremlja naš največji dar – medsebojna ljubezen v vseh oblikah, ki nam daje nov zagon.